V tokratni objavi se posvetimo sintetičnim vlaknom, torej skupino sintetiziranih polimerov. V prejšnji rubriki ste si lahko prebrali na katere skupine se delijo.

Torej iz sintetičnih vlaken so narejeni sintetični materiali kot so poliestri, aramidi, poliamidi, poliakril, elastani…

Obstaja kar nekaj prednosti, zakaj se proizvajalci odločajo za uporabo sintetičnih vlaken. Izdelava je cenejša kot pri pridobitvi naravnih vlaken, možna je masovna proizvodnja, niso odvisni od vremena ali letine in lahko imajo posebne lastnosti, kot je vodoodbojnost, odpornost na svetlobo itd.

Obstajajo tudi prednosti za končne kupce in sicer so oblačila iz sintetičnih vlaken običajno cenejša, peremo jih lahko v stroju, se ne mečkajo in so enostavna za vzdrževanje (hitro sušenje in brez likanja). Lahko so tudi raztegljiva, vodoodbojna in odporna na madeže. Sintetična vlakna so omogočila, da imamo dobra tehnična (varnostna), vrhnja in športna oblačila.

Obstajajo pa tudi manj lepe lastnosti in sicer so oblačila slabše zračna, ne uravnavajo toplote, kar lahko vodi tudi do pregrevanja in prekomernega znojenja. Prav tako se z vsakim pranjem, predvsem iz akrila, izločajo mikrodelci, ki prehajajo v vodni sistem. Več o tem si lahko preberete tu: https://www.prijaznidookolja.si/poceni-moda-zahteva…/

Poliester na primer vpija maščobe iz znoja in ustvarja idealno vlažno okolje za razmnoževanje bakterij. Te bakterije razgrajujejo znoj, kar povzroča močan, stalen neprijeten vonj, ki pogosto ostane tudi po pranju.

Vsa zavržena oblačila iz sintetičnih vlaken se prav tako počasi razgrajujejo in zelo obremenjujejo okolje.

Na trgu je porast teh materialov in se jim je danes skoraj nemogoče izogniti. Dobri so za vrhnja, športna in določena delovna oblačila. Vseeno pa je potrebno sintetične materiale nositi premišljeno. Mislim, da je pomembno to, da v njih ne preživimo večji del dneva oziroma kjer je le mogoče, izberemo bolj trajnostne alternative (sploh za oblačila, ki so v direktnem stiku s kožo).